V nadaljevanju preberite:

Ali se Tom Ripley po umoru resnično spremeni v Dickieja, ko si natakne njegov prstan, obuje njegove mokasine in obleče elegantne obleke? Res verjame, da je on? Je v resnici on sam tisti, ki ga je ubil? Po umoru je veliko sam s sabo, a nima miru; sence preteklosti, detektiv in prijatelji mrtvega bogataša ga ves čas zasledujejo. Kar ga sicer ne vznemirja prav hudo, začne pač kopičiti nova trupla, kaj drugega mu ne preostane. V tej seriji še bolj sovraži ženske oziroma Marge kot v drugih filmskih verzijah in je morda samo včasih in samo za trenutek res zaljubljen v Dickieja. Zabavno je tudi, ko v pismih Marge ali svojemu očetu, ki jih piše kot Dickie, nikoli ne pozabi omeniti, kako krasen človek je Tom Ripley, kako dober prijatelj je, kako dober tolažnik.

V Zaillianovi seriji je neverjetno veliko stopnic, Ripley se ves čas vzpenja in spušča po njih: ko hodi po slikovitem obmorskem mestu, ko se sprehaja po Rimu, ko se vrača v svoje razkošno najeto stanovanje, v katerem je dvigalo vseskozi pokvarjeno. Je to metafora za vzpenjanje po socialni lestvici ali za strmo pot k cilju? Serija ima osem delov in je posneta skorajda hitchcockovsko, napeto in lepo; bolj je dolg film kot serija. Čudoviti kadri spominjajo na črno-bele razglednice, ki jih lahko kupimo v muzejih ali galerijah.

V nadaljevanki je tudi veliko hotelov, ki so vedno povezani z ljudmi, ki želijo skriti svojo identiteto. Patricia Highsmith je oboževala hotele in potovanja, nikoli ni delala natančnih načrtov, nikoli ni vnaprej rezervirala sobe, samo šla je. Včasih je bilo v zraku več svobode.

Potovala je sama, mnogokrat s svojimi ljubicami – v zvezah ni zdržala več kot osemnajst mesecev. Oboževala je ljubezen, ne pa tisto, kar v vsakdanjem življenju pride skupaj z njo. »Živeti z nekom, ki ga ljubiš, je veliko razočaranje.«

Bila je godrnjava, sovražila je ljudi in njena avra je smrdela po alkoholu, cigaretah in mačji hrani. Še raje kot mačke je imela polže, morda zato, ker znajo tik pred parjenjem spremeniti spol. S seboj jih je na zabave nosila v torbici in svoje najljubše je v Francijo pretihotapila kar v nedrčku.

Tudi ideja za Toma Ripleyja se je pisateljici utrnila v hotelu v Positanu, ko je s terase opazovala mladega moškega, ki je hodil sam po obali. Zdelo se ji je, da je Američan, in čutila je, da je vznemirjen in napet. To ni bil lahkoten sprehod. Zakaj je sam, se je spraševala. Ni bil športni tip in v zgodnjih urah ni prišel na obalo, da bi plaval. Kaj torej počne? Se je s kom sprl? O čem premišljuje? Nikoli več ga ni videla, a je dobila idejo.

V knjigi Kako napisati psihološko kriminalko (UMco, Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec), ki je nekakšen priročnik, piše o tem, kako v njeni glavi nastajajo ideje. Kako navdušena je bila, ko je zasnovala zgodbo o dveh moških, ki se srečata na vlaku in dogovorita, da bosta drug drugemu umorila sovražnika – eden ženo, drugi očeta –, in ker bodo umori brez motiva in si bosta lahko zagotovila alibija, bo to skorajda popolni umor. Medtem ko eden od njiju ta pogovor dojema kot šalo, drugi razmišlja zelo resno. Tako je nastal roman Tujca na vlaku, ki ga je napisala pri devetindvajsetih, po njem je kasneje Hitchcock posnel film. Takrat je dobila odličen honorar in takoj odpotovala v najlepša italijanska mesta.

Francije in Francozov ni marala, ker so se ji zdeli kanibali, saj so jedli polže. Prav tako ni marala Judov, Arabcev, temnopoltih … Sovražila je vse manjšine. Ni bila prijazna gospa, ves svoj življenjski sok je usmerila v pisanje in kar predstavljam si, kako je uživala v ustvarjanju nasilnih prizorov. »Nima smisla, da se sprašujemo, ali ima avtor kriminalk v sebi kaj zločinskega,« je povedala v enem od intervjujev in se nasmehnila.